Vere v Jezusa se več ne sramujem

Stalni diakon Matic Vidic ni le romski misijonar in logoterapevt. Predvsem je kristjan, ki je našel osebno vero, ki se je ne sramuje več. Zaupal nam je, kako se je to zgodilo, in kakšne načrte ima s svojim t.i. Talk show - O moji veri. 

Tretja velikonočna nedelja

Velika noč praznuje Kristusovo vstajenje in prinaša upanje ter notranji mir. Vera je ključnega pomena za občutenje velikonočnega veselja, saj Kristusovo odrešenje grehov daje upanje in smisel vernikom. S tem je tudi premagal smrt, kar je temelj krščanske vere. Smrt je bila vedno skrivnost, ki jo je težko razumeti, vendar Kristusova vstajenje daje upanje v večno življenje in osmišlja naše življenje na Zemlji.
 

61. literarna nagrada Vstajenje za leto 2023

V Peterlinovi dvorani v Trstu so v ponedeljek, 8. aprila 2024, podelili nagrado Vstajenje za leto 2023, in sicer jo je prejela literarna ustvarjalka Majda Artač Sturman za pesniško zbirko Strehe, ki je izšla lani pri Založništvu tržaškega tiska in za svoj dosedanji opus v celoti. Majda Artač Sturman je občutljiva opazovalka dogajanja, v katerem odkriva svetle in temne plati življenja, njena specifika pa je v globoki želji, da bi osmislila to, kar bi lahko preprosto imenovali “vsakdanjik”. Čeprav ji tudi velike teme niso tuje, je prava mojstrica v opisovanju drobnih stvari, celo predmetov, ob katerih se rada zaustavi in razprede zanimive ugotovitve z izbranimi, domiselnimi in bogatimi verzi. Njen odnos do jezika se kaže tudi v skrbnem izboru besed in iskanju primerne zvočnosti. Sredi razbitosti današnjega sveta je njena vera v besedo, pesnjenje, ustvarjanje – oaza miru in varnosti. Komisijo literarne nagrade Vstajenje sestavljajo: prof. Magda Jevnikar, prof. Jadranka Cergol, prof. Adrijan Pahor, novinarka Erika Jazbar, urednica Nadia Roncelli in urednik Marij Maver. 

Sv. Lea

Ko bi nek popoln tujec pokukal v naše cerkve, bi lahko prišel do zaključka, da je vera le za stare …

Izpoved o iskanju pravega veselja

Gre za iskreno izpoved o iskanju pravega veselja. Naš gost je bil duhovni pomočnik v Senožečah Pavel Kodelja, ki pravi, da pot svetosti nujno vključuje odločitev - v vsakem trenutku iz dneva v dan. Spregovoril je tudi o sprejemanju vsega, kar je zanj pripravil Bog, tudi o sprejemanju svoje bolezni, ob kateri se zaveda, da je vsak dan podarjen.

Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

Romanje v Marijino dolino

Za slovensko skupnost v avstralskem Queenslandu je bil praznik že dan pred praznikom. V sredo, 7. februarja, dan pred Prešernovim dnem, so se zbrali v priljubljenem romarskem kraju Marian Valley, kjer je tudi slovenska kapelica Marije Pomagaj. Obiskal jih je dolgoletni dušni pastir pater Ciril Božič skupaj z laiško misijonarko in pastoralno sodelavko Marijo Anžič. Poroča Mirko Cuderman iz Brisbana: V Marijinem svetišču v Marian Valley so nas pri slovenski maši veselo presenetili kar vsi - štirje slovenski duhovniki v Avstraliji: pater Ciril Božič, pater Simon Peter Berlec, pater David Šrumpf in pater Darko Žnidaršič … P. Ciril Božič je v pridigi naglasil potrebo po povezanosti v občestvu slovenske skupnosti in ljubezen do maternega jezika in rojstne domovine. Res je tudi, da so potrebne tudi žrtve, da se skupnost obdrži, da se ohrani vera do Boga in tradicije ter ljubezen domovine. Nekateri so naredili velike razdalje, da so bili lahko prisotni pri tej sveti maši kljub starosti in oviram. Med gosti iz Slovenje je bil tudi zgodovinar dr. Renato Podbersič, ki je izseljenski utrip zabeležil tudi s kamero.  Preberite celotno poročilo Mirka Cudermana.

Bolezen kot sestavina življenja

V Globinah smo tokrat razmišljali o sestavini človeškega življenja, ki ji malokdo uide - to je bolezni. Je spremljevalka naše človeške realnosti, ki vsakega sreča v njegovi lastni resničnosti na delu njegove poti. Smo lahko pripravljeni nanjo? Kaj pomeni sprejeti bolezen in objeti trpljenje? Kakšno vlogo ima molitev za bolne, kaj pomeni zdravljenje z vero in kako sprejeti trpljenje? Z nami sta bila salezijanec Franc Brečko in župnik na Ptujski gori Toni Brinjovc.